SODIŠČE

Starša, ki sta zrela in sta skupaj pripravila načrt starševske skrbi, na sodišču oddata vlogo za sporazumno razvezo. Starša pa morata tudi na center za socialno delo na predhodno svetovanje. Sodišče razpiše sodni narok in na sodnem naroku sodišče preveri, ali dogovor med staršema resnično sledi največji koristi njunih otrok. Po mojem vedenje je to bolj formalnost. V kolikor sta starša »složna«, sodišče navadno le potrdi njun dogovor.

Pri konfliktnih starših pa eden izmed njiju (ali pa lahko tudi oba) poda vlogo za tožbeno razvezo. Sodišče razpiše sodni narok, kjer se začne postopek obravnave družine. Družino pred prvim sodnim narokom obravnava tudi že center za socialno delo. Tako da sodišče navadno že pozove tudi predstavnike pristojnega centra za socialno delo za strokovno mnenje. V njem naj bi strokovnjaki CSD-ja napisali, kakšna oblika starševske skrbi je po njihovem mnenju na podlagi dozdajšnje obravnave družine otroku najbolj v korist.

V odvisnosti od tega, kako je ločitveno postopek kompleksen, zapleten in kako »umazano« igro igra eden ali oba starša, sodišče lahko v obravnavo družine vključi tudi še druge institucije.

CENTER ZA SOCIALNO DELO

Pred uveljavitvijo družinskega zakonika je veljalo, da sta starša obiskala center za socialno delo šele po tem, ko sta oddala tožbeni zahtevek na sodišču. Od uveljavitve družinskega zakonika pa se starša lahko obrneta neposredno na center za socialno delo, četudi še nista oddala vloge za razvezo zakonske zveze na sodišču.

Center za socialno delo ob začetku obravnave družine v razveznem postopku začne z dvema ločenima postopkoma. Prvi je predhodno svetovanje, drugi pa je Svetovanje pred začetkom postopka za varstvo in koristi otroka. V sklopu predhodnega svetovanja predstavniki centra za socialno delo preverjajo, ali je razpad partnerske zveze dokončen ali pa morda še »tli« kakšna iskrica upanja med staršema, da ohranita partnersko zvezo. V tem primeru CSD partnerja usmeri na partnersko svetovanje. V sklopu svetovanja pred začetkom postopka pa center za socialno ugotavlja, kakšna oblika starševske skrbi bi bila v določeni družini najprimernejša, v kolikor se starša ločita. Ugotovitve s tega postopka CSD potem na podlagi prošnje pošlje pristojnemu sodišču, ki obravnava družino.

Na tem mestu želim poudariti sledeče: Starša lahko na pristojnem centru za socialno delo skleneta kakšne dogovore o tem, kako bosta v obdobju do dokončne sodne odločbe skrbela za otroka. Vendar pa POZOR – ti dogovori so primerni le za moralno zrele in odgovorne starše. Zavedati se morate, da zapisnik centra za socialno delo nikakor nima pravnomočne funkcije. Kar pomeni, da kršenje dogovorov, ki jih starša skleneta v prisotnosti predstavnika centra za socialno delo, ne terja nobenih posledic za starša. Če se en starš odloči, da se teh dogovorov ne bo držal, mu nihče nič ne more. Za kršenje dogovorov na CSD-ju namreč ni nobenih kazni. Podpisan dogovor oz. zapisnik iz CSD-ja ni pravno obvezujoč dokument.

Zato opozarjam starše, ki imate močno konfliktne bivše partnerje – partnerje, ki so agresivni, manipulativni, posesivni do svojih otrok in za katere slutite, da imajo v ločitvenem postopku namen odtujiti otroke od vas, da ne izgubljate časa na centrih za socialno delo. Le sodna odločba je obvezujoč dokument. Sodna odločba pa naj bo čim bolj natančno opredeljena in s čim več podrobnostmi, da ne bo mogel bivši partner manipulirati ter si po svoje interpretirati sodno odločbo – s tem, da jo seveda krši.

No, malo sem že zašel iz osrednje teme, pa vseeno. Beseda ali opozorilo več ne more nikomur škoditi. Kakorkoli, centrom za socialno delo sodišče pogosto »naloži« tudi pomoč pri izvajanju sodne odločbe. Največkrat se to zgodi v primerih, ko sodišče  določi stike pod nadzorom. Ta nadzor ponavadi izvajajo predstavniki centra za socialno delo. Tudi v teh primerih sodišču poročajo o potekih stikov pod nadzorom.

SODNI IZVEDENCI

Sodne izvedence sodišče vključi v sodni postopek v primerih, ko jih predlagata starša (eden, drugi ali oba) ali ko sodnik sam ugotovi, da o dani družini ne zmore odločiti v največjo korist otroka brez pomoči dodatnega strokovnjaka. Sodni izvedenci stanejo med 1200 € in 1600 €. V kolikor sta pobudnika za sodno izvedenski pregled starša, potem onadva krijeta stroške. V kolikor se izvedenec angažira zgolj na podlagi odločitve sodnika, stroške krije država.

Sodni izvedenci opravijo pregled družine. Največkrat se po meni znanih informacijah člani družine dva do trikrat oglasijo v pisarni sodnega izvedenca. Na podlagi teh nekaj obiskov, kjer starša in otroci rešujejo določene teste in kjer opravi izvedenec razgovor z družinskimi člani, sodni izvedenec napiše izvedensko poročilo. Naj vas opozorim – v kolikor pričakujete, da bo sodni izvedenec pogledal vašo družino v vašem okolju in ugotovil, kako otrok funkcionira pri enem ali drugem staršu – spustite svoja pričakovanja. Pri mojem delu z družinami sem naletel le na en razvezni postopek, za katerega je starš poročal, da je sodni izvedenec stopil izven svoje pisarne in si ogledal družino v domačem okolju. Če razmišljate o predlaganju sodnega izvedenca in menite, da bo ravno tako tudi pri vas, je možnost za to zelo, zelo majhna. 

Na tem mestu želim še dodati, da se tudi na račun sodnih izvedencev sodni postopki lahko močno zavlečejo. Sodni izvedenec, ki ga pozove sodišče, ima tri mesece časa za pripravo izvedenskega poročila. Pogosto se zgodi, da prezaposleni sodni izvedenci šele na koncu tega obdobja ugotovijo, da ne bodo zmogli opraviti pregleda še ene družine. Pred koncem trimesečnega obdobja sodišču sporočijo, da pregleda ne bodo mogli opraviti. Sodišče potem angažira novega sodnega izvedenca z novim trimesečnim rokom.

Sami ocenite, kako realno sliko lahko izvedenec “uvidi” po nekaj urnem pregledu v pisarni. V praksi se sodišče pogosto opira na sodno izvedensko mnenje. Res sicer je, da sodni izvedenci le redko kdaj dajo konkretne smernice za to, kakšna naj bo oblika starševske skrbi v obravnavani družini. Najpogosteje naredijo le diagnostično oceno / ocenijo psihološki profil članov družine. V kolikor dajo konkretne smernice in sodišče upošteva priporočilo sodnega izvedenca, pa se v tem procesu “zabriše” odgovornost končna odgovornost. Če se namreč kak starš pritoži in dokazuje, da predlagana rešitev ni v največjo korist otroka, se sodnik zagovarja, da je sodni izvedenec usposobljen za podajo strokovne ocene in mu zato sledi. Sodni izvedenci pa se navadno v takšnih primerih zagovarjajo, da oni sicer dajo priporočila, da pa je vedno sodnik tisti, ki sprejme dokončno odločitev. 

Kakorkoli, nič od tega, kar zgoraj navajam in kar strokovnjaki uporabijo v svoj zagovor, ni neresnično. Resnično pa je to, da odločajo o usodi, življenju in prihodnosti vseh članov družine. 

POLICIJA / KRIMINALISTI

Policija oz. kriminalisti se vključijo v obravnavo družine v primerih, ko eden partner bivšega partnerja obtoži nasilja nad njim ali nad otrokom – naj si bo to fizično, spolno ali psihično nasilje. Kriminalisti potem preverjajo, ali je prijava utemeljena ali ne.
Že več desetletij strokovnjaki opažajo, da prijave bivših partnerjev za nasilje po sprožitvi razveznega postopka največkrat nimajo nobene realne osnove. Služijo pa za namen »omalovaževanja« bivšega partnerja in pridobivanja ‘navidezne prednosti’ v očeh sodišča ali centra za socialno delo, ko gre za dodeljevanja otroka v varstvo in vzgojo. Starš, katerega bivši partner po krivem obtoži zlorabe, potrebuje kar nekaj časa, da se te krivde ‘opere’ in dokaže, da je nedolžen. Četudi je ta manever postal že kar modna muha, mene kar zaboli pri srcu, ko poslušam zgodbe staršev. Le ti pogosto opišejo, kako so otroci priča tem obravnavam policistov in kriminalistov. Kako so izpostavljeni včasih kar krutim vdorom v stanovanje z namenom aretacije nasilnega starša, ki to v resnici ni. Ti otroci doživljajo hude, hude stiske. Katere lahko v povsem nepričakovani obliki privrejo na dan v najstništvu ali kasneje v odraslosti.

ŠOLE

Predstavniki šole so največkrat v ločitvene postopke vključeni na način, da jih eden starš predlaga kot pričo. Preko pričanj razrednikov ali šolskih svetovalnih delavcev želijo starši sodišču dokazati, da so skrbni in da primerno skrbijo za otroka in njegove šolske obveznosti. To naj bi bil tudi eden pomembnih argumentov pri ugotavljanju sodnika o primernosti staršev za varstvo in vzgojo otrok.

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC

Na Varuha človekovih pravic se pogosto obračajo starši, kateri imajo občutek (in največkrat tudi trdne dokaze), da se njim in njihovim otrokom v sodnem postopku godi krivica. Mnogi starši na to institucijo pošiljajo »na tone« dokazov, kako so bile tako otrokom kot tudi njim kršene osnovne človekove in otrokove pravice – pravica do družinskega življenja, pravica do stikov z obema staršema, idr. Iskreno povedano – slišal sem že mnogo tragičnih zgodb, kjer eden starš tudi že po več let ni videl svojih otrok. Pa pred ločitvijo ni (dokazano) zagrešil nobenega kaznivega dejanja zoper člane družine. Kljub temu predstavniki Varuha človekovih pravic največkrat ugotovijo, da je posamezni sodni postopek potekal korektno in da niso zaznali postopkovnih nepravilnosti. Opažam, da so mnogi izgubili vero v to institucijo, ki je bila mnogim staršem v dolgoletnih sodnih postopkih še zadnje upanje, da dokažejo svojo resnico in nepravilnosti v postopku, v katerem je najbolj trpel njihov otrok.

ZDRAVSTVENI DOMOVI

Zdravstveni domovi se vključijo v obravnavo družine največkrat takrat, ko otrok že tekom ločitvenega postopka kaže povečane čustvene, vedenjske ali druge težave. Otroka najpogosteje obravnava psiholog ali klinični psiholog. Le ta skuša razbremeniti otrokovo stisko, ki jo lahko doživlja v mučnem in dolgotrajnem sodnem postopku.

SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE in DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO

Sodniki največkrat napotijo otroke ločenih staršev tekom postopka v svetovalni center ali na društvo za nenasilno komunikacijo takrat, ko nimajo nobene »pametne« rešitve. Ko torej ne vedo, kaj bi z otrokom oz. kakšna obravnava bi otroku pomagala, takrat ga pač nekam pošljejo. Največkrat sta to zgoraj navedeni instituciji, seveda pa so tudi druge podobne institucije, razpršene po državi.

Ob napotitvi na te institucije sodišča bolj kot zavoljo kakšnih resnih napredkov v obravnavi družine nekaj pač poskusijo, da imajo mirno vest. Nikakor pa ni cilj obravnave kakšna resna pomoč družini. To moje mnenje temelji na pričanjih staršev, pri katerih je sodišče odločilo takšno obravnavo. Praktično pri nobeni družini ni sodišče določilo konkretnih ciljev obravnave – ciljev, ki bi bili merljivi in jasni in na podlagi katerih bi lahko npr. po treh mesecih sodišče reklo: »obravnava je bila uspešna in je zaključena«, ali pa »obravnava je neuspešna, sledijo drugačni ukrepi«.

Takšne obravnave so največkrat določene v primerih, ko začne otrok zavračati enega starša. Ker sodišče ne ve, kaj bi s takšnim otrokom, ga pošlje na neko obravnavo. Ko je v ločitvenem postopku že bila sprožena tudi kakšna lažna prijava nasilja proti staršu, katerega otrok zavrača, pa sodišče poda usmeritve za delo z otrokom. V teh primerih zapiše, naj institucija pomaga otroku predelati ‘travmatične dogodke’ iz preteklega odnosa z ‘nasilnim staršem’, katerega otrok zavrača.

Ker vemo, da podajo lažne prijave proti bivšemu partnerju v večini primerov starši, ki odtujujejo otroka in ga psihično zlorabljajo, potem je jasno, da so takšne obravnave brezpredmetne. Še več – otroka vozi na obravnave starš, ki ga psihično zlorablja. Iz obravnave pa se izloči nič krivega starša, ki je bil žrtev lažne prijave nasilja. Predelava travmatičnih dogodkov (ki jih v resnici ni bilo) s strokovnjakom v tovrstnih primerih pomeni le še dodatna zloraba otroka.

Ker iz izkušenj vem, da strokovnjaki v teh institucijah niso usposobljeni za pravilno in ustrezno obravnavo odtujenega otroka, ki zavrača enega starša, so vse te obravnave nesmiselne. Le še dodatno povečujejo otrokovo stisko.

Te institucije se zaradi strokovne neusposobljenosti pogovarjajo z otrokom le o splošnih temah in splošnem počutju. Nimam še informacije, da bi sodišče pri katerem izmed otrok, ki so zavračali enega starša, ugotovilo napredek po obravnavah v teh institucijah (da bi prenehal zavračati starša).  Te obravnave so pripomogle le k podaljševanju družinske agonije, nad katero ves čas bdi sodišče in ki ni zmožno odločati na način, ki bi dolgoročno najbolj koristil otroku.